Diastaza je razmik premih trebušnih mišic vzdolž linee albe, vezivnega tkiva, ki nam je poznan kot bela črta. V nosečnosti naj bi do diastaze prišlo v kar 60 % primerov. Lahko gre za normalen fiziološki pojav, lahko pa prerase v patološki pojav, ko je ta razmik čezmeren. Zakaj pride do diastaze, kako jo prepoznati, kako se odzvati, jo preprečiti ali zdraviti, o vsem tem smo klepetali z doc. dr. Darijo Šćepanović, viš. fiziot., vodjo fizioterapije na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, obenem pa tudi nekdanjo predsednico slovenske Sekcije fizioterapevtov za zdravje žensk in podpredsednico Svetovne sekcije fizioterapevtov za zdravje žensk.

Avtorica: Irena Pfundner

»Mejo med fiziološkim in patološkim različni avtorji različno definirajo. Nekako laično pa še vedno velja, da je razmik, velik 2–3 cm, še v mejah normale, kar je več, je patološko. Če ima ženska, ki je rodila, za dva prsta razmika po porodu, je to še vedno fiziološki pojav. Fizioterapevte pa načeloma ti centimetri ne zanimajo toliko. Mi se bolj osredotočamo na ocenjevanje z diagnostičnim ultrazvokom, ker imamo to možnost, da ocenimo ne samo razmik, ampak tudi stabilnost vezivnega tkiva (linea albe),« pojasnjuje sogovornica.

Bolj ko je ta stabilna, bolj je trebuh funkcionalen, bolj se bodo trebušne mišice zoperstavljale povečanemu pritisku v trebušni votlini, ki nastane denimo ob kašljanju, kihanju, smejanju, dvigovanju otroka, dvigovanju predmetov in drugih telesnih naporih. Če je linea alba nestabilna, se bo to pokazalo vidno z očesom, opazili bomo nekakšen greben, izboklino, tudi na ultrazvoku se to vidi kot nekaj izbočenega ali pa je vezivno tkivo malce nagubano. »Ti znaki niso v redu. Ženska ima lahko 3 cm razmika, kar je še v mejah normale, ima pa povsem nestabilno vezivno tkivo. Lahko pa ima obratno 4 cm razmika in stabilno linea albo, pa bomo ocenili, kot da je v mejah normale,« navaja dr. Šćepanović.

Kako oceniti stanje svojih trebušnih mišic

Navodila, po katerih nosečnica lahko sama preveri stanje, gredo nekako takole: »Nosečnica naj se uleže na hrbet, pokrči kolena, stopala so na tleh, in dvigne glavo od podlage, gre z brado  proti prsnici, z eno roko pa poskuša v višini popka najti leve oz. desne robove preme trebušne mišice. Tam pogleda, koliko prstov lahko vstavi v ta razmik. Test se izvede na več ravneh – v popku, nekaj centimetrov nad in nekaj centimetrov pod popkom. Hkrati naj tudi opazuje, ali se ob dvigu glave naredi greben.

Če se naredi greben, pomeni, da diastaza je.« Pri tem sogovornica poudarja, da pri vsakem centimetru ni treba delati panike. Če pa je greben velik oz. razmik za 3, 4 ali 5 prstov, je mogoče pametno poiskati ustrezno pomoč.

Ozaveščenost o diastazi je sicer čedalje večja. Na socialnih omrežjih in forumih se med nosečnicami več govori, težje pa je določiti, katera diastaza potrebuje obravnavo in katera ne – to je problem sicer tudi med ginekologi, ki včasih ženske z diastazo ne oceni  kot nujno in je ne pošlje naprej ali jo pošlje prepozno, kakšne pa pridejo na obravnavo in niso patološki primeri.

Kakšne so posledice diastaze

Pri diastazi se mišice razmaknejo in podaljšajo (po dolžini so mišice prav tako lahko šibke). »V nosečnosti se v prvi vrsti bojimo zapletov pri porodu, v smislu spremenjene smeri poroda. Medtem ko ženska z veliko diastazo poskuša pomagati pri porodu z dvigom glave, se ta razmik lahko še poveča in maternica lahko spremeni položaj, kar lahko privede tudi do zastoja poroda,« opisuje sogovornica. Sicer pa v nosečnosti in po porodu lahko pride do bolečin v medeničnem obroču, v hrbtenici, do spremenjene telesne drže, tudi do trebušne kile, otežkočeno je lahko odvajanje blata (pri vsakem napenjanju se lahko razmik poveča). Dr. Ščepanović doda še, da »večino žensk po porodu najbolj zanima estetski videz. Za fizioterapevte je to sicer zadnjega pomena, ker gledajo bolj funkcionalnost, za ženske pa je seveda pomemben tudi ta vidik.«

Najpomembnejša posledica po porodu pa je, da šibka trebušna stena ne nudi podpore notranjim organom. Tako lahko notranji organi spremenijo lego in lahko sčasoma začnejo lesti ven, lahko pride do zdrsa maternice, nožnice, sečnega mehurja pa tudi do urinske inkontinence.

Vpliv mišic medeničnega dna

»Strokovno gledano je globoka trebušna mišica (m. transversus abodminis) v sinergistični povezavi z mišicami medeničnega dna. To pomeni, da ko se aktivirajo mišice medeničnega dna, se tudi globoka trebušna mišica in obratno. Vendar gre tu le za aktivacijo, ne gre za krepitev,« pojasni sogovornica. Če torej želimo okrepiti mišice medeničnega dna, moramo izvajati vaje za krepitev mišic medeničnega dna. Sicer pa to anatomsko povezavo uporabljajo predvsem v primerih, ko oseba ne zna aktivirati ene ali druge mišične skupine (bodisi trebušnih bodisi mišic medeničnega dna).

Dr. Šćepanović še opozarja, da »preintenzivne krepilne vaje za mišice medeničnega dna lahko preobremenijo medenično dno, posebej po vaginalnih porodih, kjer so bile te mišice obremenjene, raztegnjene, lahko tudi poškodovane. Tudi prehitre in preintenzivne vaje za trebušne mišice takoj po porodu niso primerne. To velja predvsem pri ženskah, ki vedo, da imajo diastazo, pred nosečnostjo so imele morda izklesane trebušne mišice, zato želijo čim prej začeti z vajami, vendar pa medenično dno še ni pripravljeno za ta veliki pritisk v trebušni votlini. S tem si lahko pridelajo zdrs organov v mali medenici, urinsko inkontinenco itd.«

Dejavniki tveganja za razvoj diastaze

Literatura omenja številne različne dejavnike tveganja. Ena novejših študij pa celo ni potrdila niti enega dejavnika tveganja. Kar v praksi opažajo klinično, sta dva dejavnika: »Zelo močne trebušne mišice pred nosečnostjo, ki se jim potem v času nosečnosti ne uspe raztegovati po dolžini z rastjo maternice in se samo umikajo na stran, ter prirojena slabost vezivnega tkiva. Ženska, ki podeduje slabo vezivno tkivo, ima večjo verjetnost za pojav diastaze.« Sogovornica navaja primer ženske, ki je bila petkrat noseča, petkrat rodila in nima diastaze. Kakšna pa je rodila enkrat po velikosti majhnega otroka, pa ima tako diastazo, da je treba ukrepati. Med dejavnike tveganja sodijo tudi šibke trebušne mišice pred nosečnostjo, saj se ohlapne mišice z rastjo maternice le še bolj razmikajo.

Kako ukrepati ob patološki diastazi?

»Ženske je treba informirati in naučiti pravilne mehanike gibanja v vsakdanjem življenju, ker že s tem lahko preprečujejo čezmerno obremenitev vezivnega tkiva – pravilno vstajanje, uleganje, pobiranje, dvigovanje, tako da se ne povečuje pritisk v trebušni votlini. V drugi fazi se je treba pogovoriti o telesni dejavnosti, ki jo lahko izvaja oz. česa ne sme (tek, denimo, ni v redu, ker organi kar plavajo v trebušni votlini in bodo spremenili lego, pa tudi hrbtenica ni zaščitena),« navaja dr. Šćepanović.

Potem so tu še terapevtske vaje, ki jih lahko izvajajo ženske z diastazo in so usmerjene v stabilizacijo hrbtenice, medenice in vezivnega tkiva, ter vaje za krepitev bolj površinskih mišic, ko začnemo krajšati raztegnjeno premo trebušno mišico. Pri tem dodaja, da so to »cilji v glavnem po porodu, v nosečnosti diastaze ne moremo zmanjšati. Takrat gre svojo pot, lahko morda le malo zaviramo ta proces, preprečiti ne moremo nič.«

Po porodu pa se začne zares, zelo ciljano in zelo individualno. Včasih je potrebna zunanja podpora v smislu trebušnega pasu, vendar vedno strogo v kombinaciji z vajami, nikoli se ne svetuje samo nošenje trebušnega pasu ali hlač. Če vse to ne prinese želenih rezultatov (funkcionalno in estetsko) ali če pride do trebušne kile, potem se to lahko kirurško sanira. Vendar to niso tako pogosti primeri, pravzaprav so se zelo redko srečali z ženskami, ki bi se po celotni obravnavi potem odločile še za operativni poseg v smislu estetike.

Diastazo imajo tudi moški

Diastaza je lahko prisotna tudi pri moških, predvsem moških z debelostjo. Tudi popkovna kila se lahko pojavi kot posledica debelosti. Dr. Šćepanović pa pojasnjuje, da se lahko pojavi tudi pri mladih moških, ki hodijo v fitnes, pri športnikih, katerim se pozna vsako mišično vlakno: »Ti imajo tako natrenirane mišice, da jim razmakne premo trebušno mišico, kar se vidi že od daleč. Torej diastazo lahko povzročijo čezmerna mišična masa in skrajšane mišice ali pa nepravilna vadba, tudi v fitnesih, kjer obremenitev uteži čezmerno povečuje pritisk v trebušni votlini, sploh če je vezivno tkivo že v osnovi šibkejše.«

Možne pa so tudi kakšne prirojene anatomske nepravilnosti, trenutno imajo primer bolnika v štiridesetih z udrto prsnico in spremenjeno obliko prsnega koša, tako da je tudi potek trebušnih mišic drugačen in ima diastazo. Kar nekaj je starejših žensk po velikih abdominalnih operacijah, ko se med posegom po več ur mišice drži narazen in potem ostane diastaza. Fiziološko je diastaza tudi pri novorojencih in se zapre nekako do tretjega leta.

Ali obstaja preventiva?

»V nosečnosti nimamo nobenih dokazov, da obstaja kakršna koli preventiva, saj trebuh raste in mišice se raztegujejo. Priporoča se vadba, ne vemo, ali bo to kaj pomagalo, ker takih raziskav ni. Odvisno je od vezivnega tkiva, stanja trebušnih mišic ipd. Splošno mnenje je torej, da se to preprečiti ne da, lahko pa se malo zaustavlja, s tem ko pazimo, kako se obračamo, vstajamo s postelje, da ne dvigamo bremen in da delamo ciljane vaje,« pojasnjuje sogovornica.

Kot fizioterapevtka z 20-letnimi izkušnjami na tem področju, kot dolgoletna predsednica slovenske Sekcije fizioterapevtov za zdravje žensk in kot nekdanja podpredsednica Svetovne sekcije fizioterapevtov za zdravje žensk pa za konec poudarja predvsem sledeče: »Ženska s patološko diastazo potrebuje fizioterapevtsko obravnavo, ne športnih strokovnjakov, zdravstvenih sodelavcev itd. Edino fizioterapevti lahko izvajamo terapijo, drugo je preventiva in rekreacija.«

A Diastaze v nosečnosti ne moremo preprečiti, lahko le upočasnimo razvoj.

B Ženska s patološko diastazo potrebuje fizioterapevtsko obravnavo.

C Tudi čezmerna mišična masa lahko vodi v diastazo.